Študentje 4. letnika Geografije na Filozofski fakulteti, smo se v petek, 9.4.2010 odpravili v okviru predmeta Geografija slovenskih pokrajin, odpravili na terenske vaje na Gorenjsko, natančneje v naselje Leše. Naš namen in cilj je bilj fizično in družbeno preučiti to območje, na kar smo se pripravili že pred terenom in si priskrbeli ptorebno gradivo ter se informirali o naselju in njegovih značilnostih.

            Ko smo prispeli v Leše, smo se lahko na lastne oči prepričali o naravnih lepotah te pokrajine, ki jo na severu omejuje Dobrča, na vzhodu in zahodu gričevnati svet Brdo in Kok, na jugu pa se razprostira rodovitno Lešansko polje. Opaziti je bilo, da gre tukaj še za precej neokrnjeno naravo, s številnimi manjšimi potočki in enim večjim, potokom Lešanščica, ki izvira pod Dobrčo. Pri hiši Krajevne skupnosti, nas je pričakala predsednica KS gospa Metka Kokalj, ki nam je na kratko predstavila zgodovino naselja, naravne in družbene značilnosti ter predvsem aktivnosti, ki jih izvajajo. Kljub temu, da gre za majhno naselje, je dogajanje čez leto zelo pestro in zanimivo, saj organizirajo številne dogodke, kot so pohod »Pet peresna deteljica«, ki ga organizirajo s še štirimi sosednjimi naselji, želi so tudi pšenico, imeli pustovanje, pripravili dogodke ob prazniku žena, mučencev in mater, organizirali koncert pevskih zborov in ob koncu leta s prireditvijo »Imamo vas radi« razveselili tudi starejše krajane. Izšla je tudi knjiga »Kronika vasi Leše pri Tržiču«, ki jo je napisal domačin Jože Kocijan, najpomembnejši dogodek pa je bil obisk astronavtke NASE, Sunite Williams, katere predniki izvirajo prav iz Leš. Po kratki predstavitvi, nas je gospa Marjeta še pogostila in okrepčala, v nasprotju z znanimi stereotipi, da so Gorenjci »škrti«!

            Nato smo se porazdelili po več skupinah in naš mentor, profesor Marjan Klemenčič nam je dal še zadnje napotke za delo. Vsaka skupina je preučevala svoje področje, od geomorfoloških značilnosti, rabe tal, proučevanje pokrajinskega okvirja, večina pa se jih je ukvarjala z družbenimi značilnostmi, kot so poselitev, starost in stanje objektov, struktura in dinamika prebivalstva, gospodarske in družbene dejavnosti v naselju, društva, notranja homogenost ter razvojni problemi in načrti. Vsi smo se odpravili po naselju in preučevali vsak svoje značilnosti, obenem pa odkrivali tako naravne, kot tudi družbene lepote te majhne vasice v osrčju Gorenjske. Spoznali smo veliko prijaznih domačinov, ki so nam z veseljem priskočili na pomoč in nam odgovarjali na zastavljena vprašanja, ugotovili tudi, da je najpomembnejša osebnost oziroma avtoriteta v vasi domač župnik, zraven njega pa tudi predsednica KS gospa Metka Kokalj, kateri gre večina zaslug po mnenju domačinov za oživljanje življenja in prebujanju vaške skupnosti, ki organizira veliko aktivnosti čez vse leto. Vsaka skupina je imela na razpolago okrog 4h časa, za preučevanje in analizo svojega dela, nato pa smo se zbrali ponovno v hiši KS Leše, kjer smo poročali o svojem delu in rezultatih. Po opravljenem delu, nam je gospa Metka pokazala še nekaj slik in videov iz vaškega življenja in dogodkov v Lešah, kjer smo lahko občudovali obisk Sunite Williams, žetje pšenica, ki so ga opravili v veliki vročini, pohod »Pet peresne deteljice«, pustovanje ter druge dogodke, ki so se odvijali v Lešah. Nato smo si ogledali še sobo in razstavo Sunite Williams, ki se nahaja v zgornjem nadstropju stavbe KS. Sledila je pogostitev domačih dobrot, ki nikogar niso pustile ravnodušnega.

            Po opravljenih vseh obveznostih, je počasi sledil naš čas za odhod, vendar smo še prej naredili eno skupinsko sliko, ki nas bo spominjala na ta lep dan, v tem čudovitem biseru Gorenjske, naša gostiteljica pa nas je povabila, da smo vedno dobrodošli nazaj in da se udeležimo tudi kakšnega njihovega družabnega dogodka, ki se odvija tekom leta. »Zakaj pa ne?«, smo si rekli in še zadnjič uživali lepote pokrajine »Gorenjskega balkona« skozi okno avtobusa na poti nazaj proti Ljubljani.

                                                                                                          Jan Janžekovič

                                                                                                         slike:  Nina Ziherl